[ Pobierz całość w formacie PDF ]

pride po cesti mimo, teÏko gre in gleda v drugo stran.
»Pozdravljen!«  zakliãe AnÏiãek in prasne s palico
po pesku.
Beraã gleda stran, kakor bi ne sli0 al.
»Îivio!«  zakriãi AnÏiãek in prasne glasneje s pali-
co po tleh.
Beraã gre svojo pot, ne ozre se, AnÏiãek vstane, s pa-
lico si pomaga naglo dalje, ko je dovolj blizu, jo iztegne
od sebe in doseÏe z njeno kljuko beraãevo nogo. Beraã
pade, skoãi na noge, rdi v suhi in plo0 ãati obraz, maha
okrog sebe z rokama in jeclja nerazumljive besede.
81
EVELINA IN LINA BESeDA
AnÏiãek stoji pred njim, gleda vanj in se nalahko smeh-
lja.
»Na zdravje, prijatelj!«  govori. »Zakaj se pa ne
okrene0 , ãe te dober ãlovek pozdravi? Kaj pa maha0
okrog sebe in jeclja0 , kakor bi bil mutast?  Kajpada!
Takole misli0 : ljudem se bo0 smilil, ker bodo mislili, da
si nem! Pa denarja se bo0 nalezel, kakor pijavka krvi, ãe
jo postavi0 krãmarici na bedro. Pa ne bo niã! Tako ti po-
vem: 0 e nikoli nisem bil za goljufijo! S teboj grem, pa
ljudem bom povedal, da jih goljufa0 !«
Tuji beraã se 0 e huje razkaãi, nenadoma sname mal-
ho preko glave z rame in priãne z njo mahati po AnÏiã-
ku.
»Lepa je ta!«  govori AnÏiãek in ga opleta s palico
po nogah. »Goljuf si, zraven pa 0 e norec! Na boÏjo pot
gre, pa se tepe! Ko bi se vsaj nazajgrede tepel! Takrat bi
bilo vseeno! Romarji prihajajo zadaj in te gledajo! Kdo
ti bo pa kaj dal, a?
AnÏiãek govori in hiti 0 vrkati s palico.
»Mutast nisi, mutast! âe bi ne sli0 al, bi se ne razkaãil!
Ampak tisto bi prej rekel, da ima0 noge pohabljene! Tol-
ãem in loputam, pa se vrti0 s svojo malho okoli mene,
kakor bi ne ãutil!«
Beraã gori v lice, 0 krta z zobmi, obstoji na mestu in
priãne mahoma na ves glas zmerjati.
82
EVELINA IN LINA BESeDA
»Ahá!«  vzklikne AnÏiãek.  »Ahá! Zdaj sva pa sku-
paj! Le zmerjaj, pa oprti prazno malho in jo nesi, odko-
der si se priklatil!«
AnÏiãek od0 epa po cesti naprej, beraã umolkne, po-
stoji, stopi hitreje in dojde AnÏiãka.
»Hoãe0 spravo?«  ga vpra0 a, kakor bi se 0 lo za kup-
ãijo. AnÏiãek gleda stran in 0 epa dalje.
»Molãi in pusti, da beraãim po svoje, pa ti dam tretji-
no tistega, kar dobim!«
»Polovico!«  izpregovori skozi zobe AnÏiãek in gle-
da stran.
»Polovico!«  pritrdi beraã in ponudi roko.
»Ima0 kaj denarja?«
»Imam!«
»Îganjarna je za ovinkom. Tam bo0 plaãal, pa se zgo-
di po tvoji volji!«
»Plaãam!«  pritrdi beraã in skupaj gresta proti Ïga-
njarni. Pred pragom se ozreta na desno in levo, naglo
vstopita v zakajeno veÏo in sedeta na ãrno klop za vra-
ti. AnÏiãek obrne desno dlan navzgor, kazalec skljuãi v
koleno in potrka ob mizo.
»He!«  zakliãe oblastno, kakor bi bil on plaãnik.
Krãmar prileze po lestvi iz podstrej0 a, stopi pred pivca
in govori o su0 i.
»Tako je!«  pritrdi AnÏiãek. »Samo nam ne 0 kodu-
je su0 a, ki niã nimamo. Bo Ïe Bog dal! Dve merici, bi
83
EVELINA IN LINA BESeDA
mislil, prijatelj, kaj ne? Dve veliki merici  pa tropino-
vec naj bo znotraj!«
Krãmar oddide in se kmalu vrne s pijaão, AnÏiãek iz-
pije v du0 ku, z levo roko drÏi paliãino kljuko, desni ko-
molec poloÏi nanjo, brado nasloni med palec in kazalec,
dvakrat mlaskne z jezikom in gleda proti sosedu. Ta pije
poãasi z nekak0 nim spo0 tovanjem, se naslanja nazaj na
steno in kroÏi po veÏi s svojimi rdeãimi in z brezbarvni-
mi trepalnicami obrobljenimi oãmi: najprej po levi ste-
ni navzgor, z nje preko stropa na desno steno in po njej
na tla in zopet na levo.
»Zakaj pa si ti beraã, kak0 ne vrste pa si?«  vpra0 a
AnÏiãek. »Ali si takega stanu? Stari oãe beraã, oãe beraã,
sin beraã, sina sin beraã, babe pa beraãice!  Kaj ti pa
manjka, kako si pa pohabljen?«
Sosed poku0 a Ïganje in skomizne z ramama.
»Oha!«  odgovarja AnÏiãek namesto njega. »Îe ve-
mo: vroãe ti je, ãe dela0 !  ·e eno merico bi ga, bi sve-
toval!«
Beraã pogleda kakor bi se vzdramil in prikima.
AnÏiãek naroãi vnoviã Ïganja in govori naprej.
»No, vidi0 ! Jaz pa nisem bil vedno beraã. Hlapec sem
bil, va0 ki fant, pa sem padel z lestve in si nogo zlomil.
Od takrat nisem za delo. Hemterem! Tako ti reãem, da
sem kaj drugega doÏivel, kakor ti! Tudi dekleta sem
imel: Podlipnikovo Tino, tisto, ki se je primoÏila h krã-
84
EVELINA IN LINA BESeDA
marju na zagorski boÏji poti in zdaj tam gospodinji. Vi-
del jo bo0 !«
»Glej ga!«  izpregovori sosed in se zaãudi. »Kako pa
je bilo?«
»Rada sva se imela; ponoãi sem vasoval pri njej!«
»Kaj sta pa delala?«
AnÏiãek se zasmeje in topotne z nogo ob tla.
»Tebe pa ni sveti duh obsenãil!«  pravi. »Kurje moÏ-
gane mora0 imeti!  No, ve0 kaj? Muhe sva lovila! Ona
eno, jaz eno; takole od polnoãi pa do jutra sva vse pogo-
nobila, kar se jih je na0 lo ãez dan v ãumnati!«
»Kaj pa govori0 neumnosti!«  se zadere nanj beraã
z uÏaljenim glasom. »Kaj misli0 , da jaz tebe puslu0 am?
 Na to mislim, koliko se bo danes naprosilo.«
AnÏiãek pije, se bri0 e z roko krog ust in mlaskne z je-
zikom.
»Îe prav!«  pravi. »Polovica je moja. âe ne, pa nisi
mutast!
»Pojdiva!«  pravi beraã, ko vidi, da ni nikjer nikogar.
»Ti si pa iz tisoãerih izbran!«  se nasmehne AnÏiãek.
»Popihal bi jo, pa niã plaãall Denar na mizo! Poznam
krãmarja, pa mu ne mislim plaãevati tistega, kar bi mu
ti unesel!«
AnÏiãek potolãe s palico ob tla, krãmar pride, beraã
potegne iz nedrija vreãico z vinarji, jih 0 teje po mizi,
spravi nazaj, se dvigne izza mize, in oba odhajata.
85
EVELINA IN LINA BESeDA
Zunaj prihajajo po cesti navzgor romarji, trumoma
gredo, nekateri molijo na glas, drugi prepevajo naboÏ-
ne pesmi, tretji se razgovarjajo o ãudeÏih in drugih boÏ-
jih skrivnostih.
Sonce je Ïe visoko, jako Ïe pripeka, skoro Ïge v hrbet
kakor plamen. Lep dan je, nebo je ãisto in jasno kakor
jezero, kadar je mirno, tuintam leti pod njim ptica, ki se
zdi v vi0 avi majhna kakor metulj. Na desno in levo leÏe
po rebrih polja in njive, Ïanjice Ïde tuintam med rume-
nim Ïitom, rdeãe rute na njihovih glavah so videti odda-
leã kakor veliki makovi cvetovi.
AnÏiãek 0 epa tik beraãa, oba molãita, razkrita sta in
molke drÏita v rokah. Kadar ju doidejo romarji, stopita
v stran, iztegneta sklenjene roke od sebe in nastavita
klobuke. AnÏiãek prosi na glas »v imenu zagorske devi-
ce Marije«, tovari0 jeclja, izpu0 ãa iz ust nerazumljive
glasove in vije z glavo po zraku.
Okoli desete ure prideta na holm, sedeta v majhni
razdalji v travo tik gladke pe0 ãene poti, ki vodi v cerkev,
in vsak prosi po svoje. AnÏiãek kaÏe odrevenelo nogo,
sosed je mutast. Romarji stopajo mimo in darujejo: ta
veã, drugi manj, kakor kdo more in kakr0 en je. Skopuh
da malo, vedno manj kakor reveÏ, ki je dobrega srca.
Zagorje je vas na holmu, ki gleda daleã po dolini. V
sredini stoji cerkev zagorske Marije, ki slovi po daljnih
in bliÏnjih krajih kot velika in ãudodelna pomoãnica,
86
EVELINA IN LINA BESeDA [ Pobierz całość w formacie PDF ]